Odprava Japonska se je srečno vrnila domov. Še enkrat se vsi skupaj zahvaljujemo C&C za vso podporo in gostoljubnost, kajti imeli smo se enkratno. Osvojili smo lepši del Severno-japonskih alp ter preizkusili mogočni pršič. Fuji san je bil na žalost zaradi -20° celzija in premočnega vetra, našim najboljšim nedosegljiv. Doživeli in pa predvsem preživeli smo marsikaj, Tokyo smo obiskali v času cvetenja japonske češnje. Najbolj pa si bomo seveda Japonsko 08 zapomnili kot ponovno rojstvo mene, ki sem na veliko srečo preživel v sobotnem plazu. Ne smemo pozabiti omeniti, da smo Cvetota z odličnim igranjem harmonike ter prigrizki pršuta in domačega sira dodobra pospremili do Abrahama. Kaj bomo pogrešali? Onsej in japonska stranišča!

Tokrat ne bi o šalah za prvi april. Že zjutraj nas je ekipa iz Fujija obvestila o preveč vetrovnem vremenu, tako so bili na žalost premagani iz strani velikega gospoda. Z avto se namreč niso uspeli prebiti do najvišje točke na 2500m, tako so se kljub prebijanju z džipom skozi grmovje izognili nekaj ramp in na koncu paš prebili do prvih koč, kjer bi se sicer morali pripeljati že prvotno. Veter je pihal na vso moč, hoja je bila zelo otežena, ledena površina in mrzel zrak, kjer so ob vgrizu v sendvič zmrznile vse sestavine. Tako je za njih le še sledila dolgotrajna vožnja nazaj do Tokya. Mi pa smo umiru pozajtrkovali odličen Chibow zajtrk in se z vlakom odpravili po mestu. Predvsem smo v fotografski objektiv lovili japonske češnje, ki cvetijo samo ta teden v letu. Nekaj japonskih hitrih prigrizkov ni manjkalo, prav tako pa tudi prečudovitih parkov in ogromnih trgovin. Med drugim smo si ogledali odlično žonglersko predstavo v samem središču. Zvečer se celotna posadka odpravi v Ikebukuro na zasluženo poslovilno japonsko večerjo, ki si jo pripraviš sam, z lastno peko, poješ in popiješ pa kolikor ti je moč, le da imaš na voljo samo eno uro in pol časa. Starejša druščina se tako s še parimi japonci dobi v >>hjakuen<< baru, kjer je vsa pijača po 100 jenov. Žur s harmoniko se nadaljujeo do jutranjih ur, a ob 6.00 zjutraj že oddidemo na letališče in na pot v Slovenijo.

Zbudi me majhen plazek, ki se je odkotalil iznad strehe. Pogledam skozi okno in vidim močno sneženje in veliko novozapadlega snega. V kratkem spakiram večji del vse opreme nato pa ponovno počivanje. Močno sneženje in veter ne ponehata. Zaskrbljujoči ne moremo priklicati Cvetota in ostalih slovencev, ki so se z japonskimi gosti odpravili na prej omenjeno dvodnevno turo, kjer so eno noč prebili v višjeležečih hribih v planinski koči. Kljub enem metru novozapadlega snega, se jim le uspe vrniti ob pravem času in ujeti naš avtobus nazaj do Tokya. Kljub utrujenosti se nekaj članov odprave odloči, da bi le še zadnji dan obiskalo goro Fuji. Ob polnoči se tako iz Ikebukora (del Tokya) s Cvetotom z avto odpravijo proti mogočnemu vulkanu. Glede na to, da sem Fuji že obiskal, sem se odpovedal ponovnemu vzponu, Martina pa sta zaradi utrujenosti tudi rajše ostala kar v mestu.

Vstanem ves v bolečinah, hrbet, glava, roke, noge in še kaj bi se našlo. Tako sem se odločil da se zadnje dvodnevne ture ne bom udeležil. Tako sem z obema Martinoma ostal v koči. Izkoristili smo še zadnje snežne utrinke na bližnjem urejenem smučišču in se vsi utrujeni vrnili že zelo zgodaj. Sledilo je zasluženo počivanje v prijetnem japonskem okolišu.

Megla, veter in nekaj snežinkic nas le ni oviralo za novo turo, saj nam je močan japonski zajtrk dal ogromno moči za novo pot. Trasa ista kot v četrtek, le da nas je bilo okoli 30, razdeljeni v tri skupine. Dogovor je bil, da se vsi preko različnih poti prebijemo do prvega grebena, kjer bomo imeli skupinsko kosilo. Ker je bilo reme slabo, se je naša grupa odločila odditi še višje, na sonce namreč. Po ogromni še ne prevoženi flanki se povzpnemo do istega cilja kot prejšjo turo. Dobre pol metra novozapadlega snega je še bolj povečalo užitek po vse skupaj meter in pol debelem celcu. Po 300m sončnega višinskega spusta končno prispemo nazaj na dogovorjeno destinacijo, kjer se vse grupe zberemo, iz snega naredimo veliko mizo in si privščimo slovenske dobrote. Zatem se boljša polovica slovencev odloči za ponoven spust iz mogočne flehe. Dogovorimo se, kje bodo smučali, jaz pa se istočasno odpravim na lokacijo za fotografiranje. Na bregu si tako postavim mizo, narejeno iz snowboarda, nanjo položim nahrbtnik, poleg tega pa pripravim še en dodten objektiv. Po spustu enega tujega smučarja in snowboarderja, sicer ne najavljeno, predvsem iz radovednosti, kako bodo smučali slovenci, pridejo še vse ostale skupine in se posedejo desno od brega na ravnini. Tako že vsi nervozni čakajo naše in so že čisto na odhodu v dolino, kajti zelo se nam je že mudilo, a jaz sem vseeno še vedno ostal sam na isti poziciji za slikanje. Iz nenada pa se nad menoj pripelje smučar z zelo dolgimi zavoji, ki ga sicer nisem videl, saj sem gledal v dolino. Iz prijateljevih ust pa karnaenkrat za tem slišim glasove, nisem vedel točno, kaj hočejo povedati, saj so bili oddaljeni kakih 300m. Medtem ko poskušam razbrati besede se obrnem proti hribu in 5m pred seboj vidim ogromen oblak snega. V trenutku se sklonim, se dam v >>klopčič<< in roke pred usta. S hrbtom obrnjen proti približno 15 m/s drvečem se plazu me le te zajame v svoj oblak in me odpelje s seboj. V trenutku sem se zavedal situacije in obstal v istem položaju z zaprtimi usti, kajti sneg bi lahko takoj prišel v usta. Po zelo dolgih, približnih 15-ih sekundah oziroma slabih 200m se vse skupaj ustavi. Potreben sem bil kisika, zato si z rokami, ki sem jih imel pred usti naredim malo prostora za par vdihov, ki pa so kajkmalu pošli. K sreči sem bil z glavo obrnjen navzgor in tako zagledal čisto malo svetlobe, bil sem namreč kak slab meter in pol pod zelo zelo zbitim snegom. Premikanje mi je bilo čisto onemogočeno, sneg pa mi je zelo pritiskal na trebuh. Z levo roko sem začel prodirati proti površini, zelo počasi a mi je po minuti že skoraj brez kisika uspelo prebiti roko na površje. Najbližja, Srečo in japonec Naru sta se takoj po ustavitvi plazu zagnala proti nahrbtniku, ki je ostal na površju, med tem pa je Srečo k sreči 15m stran zagledal mojo roko. Hitro steče k njej in me prime, takoj se mi je odvalil kamen od srca. Na vso moč je pričel kopati, pol minute za tem pa so najhitrejši prispeli še z dodatno pomočjo. Govoril sem samo >>glava najprej, kisik rabim!<<. Tako po slabih 5-ih minutah po ustavitvi plazu le živ prikukam na dan in izrečem prve besede: >>Kje je moj fotoaparat!<<. K sreči sem jo odnesel brez večjih bolečin, le udarec v glavo, hrbet ter prebita ustnica in rahla podhlajenost, za katero so me z masažo in čajom kmalu ogreli. Medtem pa je že potekala akcija s sondami, na lovu za mojim snowboardom, katerega so tudi hmalu našli. Izgubil sem na žalost moj predragi širokokotni objektiv, fotoaparat, ki sem ga imel okoli vratu je prenehal delovati, le teeobjektiv L serije je preživel tako kot se spodobi. Z veliko težavo odboardam še 1500m višinskega spusta nato pa malo rehabilitiacije pod vročim tušem. Pol ure za tem pa smo imeli že naročen avtobus do enega največjih hotelov na japonskem, kjer smo do polnoči z vsemi Cvetotovimi prijaltelji slavili njegov, predvsem pa kot so pravili japonci, bolj ponovno rojstvo mene in moj rojstni dan.

Že zjutraj se je pred hišo nakopičilo nekaj Cvetkotovih gostov. Sneg je padal neomejeno, a japonci se ne dajo in ob vsakem vremenu obiščejo zasluženo turo. Nekateri slovenci smo ostali na toplem na počitku, drugi pa so jo že drveli proti 2500m visokih hribih. Sneg, megla, ogromno pršiča, a sneženje s ni ustavilo niti v dolini. Drugi smo tako brali japonske revije =), rejali fotoutrinke ipd. Proti večeru je sledila prava japonska večerja ter spoznavanje novih japonskih prijateljev.

Ura je odbila pol sedmo zjutraj in že se je okoli naše hiše začela valiti megla, preko katere si lahko videl le dobrih 10m. Razdelimo se v dve grupi, >>ta huj norci<<, kot jim pravi Cveto, so odšli na južni del, nad Happo, ostali pa na severni. Z dolgo gondolo se popeljemo na 2000m, kjer nam na vrhni postaji prijazno dekle razloži vsa pravila za obnašanje v hribih, in možne poti, ki jih lahko prehodimo in presmučamo, ki niso nevarne. Tako nas Cveto s svojim trakom okoli vratu, na katerem je pisalo, da je danes star 50 let, vodi skozi meglo do ogromne neprevožene flehe na sončni strani. Po 45% beli krpi se počasi, a na žalost zopet v megli spuščamo v dolino in tako po 1 in pol spusta prismučamo točno do naše hiše. Nekateri si na koncu privoščimo še vročo kopel (Onsei). Vsi zbrani v sobi za goste začnemo s proslavo Cvetotovega rojstnega dne, ki je prav na današnji dan pred 50-imi leti prijokal na svet. Ni manjkalo ne japonskih in ne pravih slovenskih jedi Celotno zabavo smo popestrili s harmoniko in žongliranjem =). Slovenska ekipa pa mu je pripravila tudi kar nekaj presenečenj, med drugim foto utrinke iz njegovega življenja in prekrasno karikaturo. Konec smo začinili s torto in požirkom Sakeja.

Že v torek je Srečo govoril o nekih dežnikih, ki jih je kot edine znal razbrati iz televizije. Tako nas zgodaj zjutraj prebudi močno deževje, a le ta se kajkmalu prevesi v sneženje in spet nazaj v dežne kapljice. Vsi se soglasno odločimo, da ne bomo prebili dneva kar v topli hiši, zato se nekateri odločimo za smuko na smučišču, ostali pa za kratko turno smuko. Bila je megla, videlo se je kakih 5m, a vse to se s časom razbije in ti ustvari prelep pogled na mestece Hakubo, kateri je leta 1998, v regiji Nagano igral veliko vlogo na olimpijskih igrah. Vreme se nasplošno nenehno spreminja, saj je vpliv otoka in morja tu zelo velik, zato nikoli ne veš ali boš potreboval očala ali dežno palerino. Na vrhnji postaji žičnice smo si tako nekateri privoščili, na žalost, a vseeno, McDonaldsov prigrizek, katerega je kajkmalu proti večeru nadomestil pravi japonski golaž, ki ga je pripravil Ojšen, oskrbnik naše hišice. Ponovno je nastopil dež, z njim pa tudi raznorazna predavanja s fotografijami.

Po jutranjem korenčku se nam prikaže vzhodnjaško sonce in z njim prelepo brezoblačno modro nebo. Iz mesta Hakube, centra smučišč, opravimo 800 m višine z japonskimi jajci in brezvarovalnimi sedežnicami. Za vsako posebej smo morali kupit karto kar pred vstopom, saj je vsaka žičnica v lasti drugega lastnika, >>Krnekey!<< Po zadnji postaji pa smuče na noge in pešačenje v različnih skupinah tja do višine 2300 m. >>Sugoj, kaka šika<< se je slišalo iz Primoževih ust, ko je bila na vrsti smučerija in z njo 1500 m spusta po odličnih grapah in mogočnih belih flankah. Hiše mimo katerih smo drveli so bile komaj opazne, kajti sneg sega vse tja do njihove strehe, kljub temu, da ga je pred dvemi tedni pobralo vsaj dva metra. Ob cilju pri avtu pa te pričaka prava vroča kopel sredi snega s pogledom na hribe. Le ta ti olajša vse pretekle muke. Na koncu dneva sledi še zaslužena večerja v pravi japonski restavraciji in počitek za naslednji dan.

Devet članska ekipa: * Dušan Podlogar * Boštjan Rus * Jože Primožič * Martin Šolar * Martin Šolar ml. * Primož Ravnihar * Robert Žerovec * Srečo Kopač * Rožle Bregar se odpravi na praznovanje rojstnega dne, mojega očeta Cvetota Podlogarja, ki bo dopolnil 50 let. Vse to bo nadgradila zima, kjer bomo v Naganu preizkusili snežne beline. Vse skupaj se prične z vstajanjem ob 5.30 uri, prištimamo še zadnje stvari in se odpravimo na pot proti Brniku. In tu že nastopijo prve težave, skoraj pozabljen potni list, nepotrjen kos prtljage smuči... Po 8.00 uri se ločimo od tal in že prispemo na Dunaj, kjer nas čaka 5 urno čakanje. Okusimo avstrijski zrak in na klopci med gromozanskim parkiriščem pred letališčem pojemo prvo žegnano šunko, jajca in potico. Opoldne se le vkrcamo v letalo za direktni let do Tokya. Leteli smo z B777, kje so nas stregle >>rdeče stevardese<< ob igranju in gledanju filmov po lasni izbiri na osebni televiziji. Po dolgi poti čez Sibirijo, nad katero smo leteli s hitrostjo 950 km/h pri višini 10.000 m , v jutranjem času po 12-ih urah le prispemo na letališče Narita, kjer nas pričakata Cveto in Chibow. V džip naložimo vso potovalno opremo, katero Chibow odpelje direktno v Nagano, ostali pa se s podzemno železnico odpeljemo v Tokyo, od tam pa z avtobusom do Nagana. Ob izstopu po 4-ih urah naletimo že na drugo težavo, Srečko je na sedežu pozabil fotoaparat. Zato smo vključno z ogledom olimpijskega templja in iskanja fotoapara preko telefonov porabili še dodatne dve uri, ki pa sta bili k sreči upravičeni. Pozno zvečer z Ojsenom prispemo v pričakovano hišo v Hakubi in ob pršutu ter siru prebijemo prvi večer.

Na Japonsko smo prispeli uspesno in se trenutno se nahajamo v Naganu. Vreme je lepo, smucarija tudi.
Na zalost pa imamo tezave z internetno povezavo, upam da se bo povezati moc cimpreje, ce ne, ves report s fotografijami sledi konec tedna, ko prispemo v Tokyo.
Hvala za razumevanje!

V nedeljo 23. marca se devetčlanska slovenska ekipa odpravlja na teden in pol dobro odpravo po japonskih hribih oziroma na rojstni dan Cvetota. Moj oče namreč tam živi že slabih 20. let in 27.3.08 bo dopolnil 50 let. Kaj vse bomo počeli v dvometrskem celcu pa si boste lahko prebrali in si ogledali fotoutrinke prav na tem blogu, ki ga bom poskušal pisati vsaj vsak drugi dan. Sajonara!!!